Slovenka v zadrski lekarni potoži, da je zelo »trudna«, in farmacevtka ji prijazno čestita. V hrvaščini namreč »trudna« pomeni noseča. Ta poletna anekdota pove skoraj vse o tem, kateri je najlažji jezik za Slovence: tisti, ki ga skoraj že znaš, in prav v njem najhitreje zabredeš.
Če želiš odgovor takoj: najlažji jeziki za slovenskega govorca so hrvaščina, srbščina in bosanščina, takoj za njimi makedonščina, slovaščina in češčina. Med neslovanskimi jeziki sta najbolj prijazni italijanščina in španščina. Angleščina se zdi lahka, ker jo poslušamo od otroštva, a do visoke ravni je dlje, kot kaže.
Ali obstaja najlažji jezik na svetu?
Ne obstaja. Lahkost ni lastnost jezika, ampak razdalja med njim in jezikom, ki ga že govoriš. Ameriški Foreign Service Institute, ki uči diplomate, za angleško govoreče med najlažje uvršča španščino, italijanščino in francoščino, slovenščino pa med zahtevnejše jezike, za katere računa okoli 1.012 ur pouka. Za nas je zemljevid obrnjen. Kar je Američanu trd oreh, je nam napol domače.
Razdaljo meriš na treh mestih:
- besedišče: koliko besed prepoznaš brez slovarja;
- slovnica: koliko pojmov je novih, recimo členi, drugačno število sklonov ali novi glagolski časi;
- glasovi in pisava: ali moraš usta in oči naučiti česa novega.
Kako se razdalja pozna v urah učenja, je opisano v članku o tem, koliko časa traja, da se naučiš jezika.
Hrvaščina, srbščina in bosanščina: skoraj zastonj, a ne čisto
Besedišče je v veliki meri skupno, sklonov je skoraj enako (sedem, torej naših šest in zvalnik), glasovi so nam znani. Večina Slovencev te jezike nekaj razume že od poletij na morju, iz glasbe in filmov, starejše generacije pa so se srbohrvaščine učile še v osnovni šoli. Dvojine ni, kar je za Slovenca skoraj kot dopust.
Pasti so drugje:
- Lažni prijatelji. »Trudna« je noseča, utrujena pa »umorna«. »Stol« je v hrvaščini miza, stol pa »stolica«. »Spremiti« pomeni pripraviti ali pospraviti, ne pospremiti. »Imaš čas?« zveni čudno, ker se čas tam reče »vrijeme« ali »vreme«.
- Prihodnjik. Namesto »bom delal« rečeš »radit ću« ali »ja ću raditi«.
- Glasovi. Hrvaščina loči č in ć ter dž in đ. Slovensko uho sliši en glas, zato Slovenca izda že prva beseda s ć.
- Dve pisavi in dva izgovora. Srbščina uporablja cirilico in latinico. V Srbiji rečejo »mleko«, na Hrvaškem in v Bosni »mlijeko«.
Največja past pa ni na seznamu. Ker razumeš večino, hitro obtičiš v mešanici, ki ni ne slovenščina ne hrvaščina. Sogovornik te razume in je preveč vljuden, da bi te popravljal. Zato pri teh jezikih samo poslušanje ne zadošča. Razlike se je treba učiti zavestno, eno za drugo.
Makedonščina, slovaščina in češčina: sorodniki s presenečenji
Makedonščina
Besede so slovanske in veliko jih prepoznaš. Sklonov pa skoraj ni, namesto njih delajo predlogi, določni člen pa se prilepi na konec besede: kniga je knjiga, knigata ta knjiga. Naglas je v daljših besedah skoraj vedno na tretjem zlogu od konca, kar je za slovenska ušesa, vajena prostega naglasa, pravo olajšanje. Ovira je cirilica, ki pa jo, roko na srce, osvojiš v enem tednu.
Slovaščina
Že imena so zabavna: Slovaki svoji državi rečejo Slovensko, svojemu jeziku slovenčina, našemu pa slovinčina. Ko se zmešnjave navadiš, je slovaščina presenetljivo prozorna. Šest sklonov kot pri nas, veliko podobnih besed, naglas pa vedno na prvem zlogu. Nov je ritem z dolgimi samoglasniki (á, é, í) in nekaj posebnih glasov, kot sta ä in ô.
Češčina
Češčina je slovaščini zelo blizu, nam pa malo dlje. Ima sedem sklonov z zvalnikom, naglas na prvem zlogu in glas ř, ki se ga češki otroci naučijo med zadnjimi. Za nameček je tu nekaj besed s pomenom, ob katerem se nasmeješ: »čerstvý« pomeni svež, ne čvrst.
Poljščina in ruščina sta prav tako slovanski, a za nas zahtevnejši. Poljščina zaradi zapisa šumnikov (sz, cz, rz) in nosnih samoglasnikov, ruščina zaradi cirilice, premičnega naglasa in samoglasnikov, ki se v nenaglašenih zlogih spremenijo.
