Slovenka v zadrski lekarni potoži, da je zelo »trudna«, in farmacevtka ji prijazno čestita. V hrvaščini namreč »trudna« pomeni noseča. Ta poletna anekdota pove skoraj vse o tem, kateri je najlažji jezik za Slovence: tisti, ki ga skoraj že znaš, in prav v njem najhitreje zabredeš.
Če želiš odgovor takoj: najlažji jeziki za slovenskega govorca so hrvaščina, srbščina in bosanščina, takoj za njimi makedonščina, slovaščina in češčina. Med neslovanskimi jeziki sta najbolj prijazni italijanščina in španščina. Angleščina se zdi lahka, ker jo poslušamo od otroštva, a do visoke ravni je dlje, kot kaže.
Ali obstaja najlažji jezik na svetu?
Ne obstaja. Lahkost ni lastnost jezika, ampak razdalja med njim in jezikom, ki ga že govoriš. Ameriški Foreign Service Institute, ki uči diplomate, za angleško govoreče med najlažje uvršča španščino, italijanščino in francoščino, slovenščino pa med zahtevnejše jezike, za katere računa okoli 1.100 ur pouka. Za nas je zemljevid obrnjen. Kar je Američanu trd oreh, je nam napol domače.
Razdaljo meriš na treh mestih:
- besedišče: koliko besed prepoznaš brez slovarja;
- slovnica: koliko pojmov je novih, recimo členi, drugačno število sklonov ali novi glagolski časi;
- glasovi in pisava: ali moraš usta in oči naučiti česa novega.
Kako se razdalja pozna v urah učenja, je opisano v članku o tem, koliko časa traja, da se naučiš jezika.
Hrvaščina, srbščina in bosanščina: skoraj zastonj, a ne čisto
Besedišče je v veliki meri skupno, sklonov je skoraj enako (sedem, torej naših šest in zvalnik), glasovi so nam znani. Večina Slovencev te jezike nekaj razume že od poletij na morju, iz glasbe in filmov, starejše generacije pa so se srbohrvaščine učile še v osnovni šoli. Dvojine ni, kar je za Slovenca skoraj kot dopust.
Pasti so drugje:
- Lažni prijatelji. »Trudna« je noseča, utrujena pa »umorna«. »Stol« je v hrvaščini miza, stol pa »stolica«. »Spremiti« pomeni pripraviti ali pospraviti, ne pospremiti. »Imaš čas?« zveni čudno, ker se čas tam reče »vrijeme« ali »vreme«.
- Prihodnjik. Namesto »bom delal« rečeš »radit ću« ali »ja ću raditi«.
- Glasovi. Hrvaščina loči č in ć ter dž in đ. Slovensko uho sliši en glas, zato Slovenca izda že prva beseda s ć.
- Dve pisavi in dva izgovora. Srbščina uporablja cirilico in latinico. V Srbiji rečejo »mleko«, na Hrvaškem in v Bosni »mlijeko«.
Največja past pa ni na seznamu. Ker razumeš večino, hitro obtičiš v mešanici, ki ni ne slovenščina ne hrvaščina. Sogovornik te razume in je preveč vljuden, da bi te popravljal. Zato pri teh jezikih samo poslušanje ne zadošča. Razlike se je treba učiti zavestno, eno za drugo.
Makedonščina, slovaščina in češčina: sorodniki s presenečenji
Makedonščina
Besede so slovanske in veliko jih prepoznaš. Sklonov pa skoraj ni, namesto njih delajo predlogi, določni člen pa se prilepi na konec besede: kniga je knjiga, knigata ta knjiga. Naglas je v daljših besedah skoraj vedno na tretjem zlogu od konca, kar je za slovenska ušesa, vajena prostega naglasa, pravo olajšanje. Ovira je cirilica, ki pa jo, roko na srce, osvojiš v enem tednu.
Slovaščina
Že imena so zabavna: Slovaki svoji državi rečejo Slovensko, svojemu jeziku slovenčina, našemu pa slovinčina. Ko se zmešnjave navadiš, je slovaščina presenetljivo prozorna. Šest sklonov kot pri nas, veliko podobnih besed, naglas pa vedno na prvem zlogu. Nov je ritem z dolgimi samoglasniki (á, é, í) in nekaj posebnih glasov, kot sta ä in ô.
Češčina
Češčina je slovaščini zelo blizu, nam pa malo dlje. Ima sedem sklonov z zvalnikom, naglas na prvem zlogu in glas ř, ki se ga češki otroci naučijo med zadnjimi. Za nameček je tu nekaj besed s pomenom, ob katerem se nasmeješ: »čerstvý« pomeni svež, ne čvrst.
Poljščina in ruščina sta prav tako slovanski, a za nas zahtevnejši. Poljščina zaradi zapisa šumnikov (sz, cz, rz) in nosnih samoglasnikov, ruščina zaradi cirilice, premičnega naglasa in samoglasnikov, ki se v nenaglašenih zlogih spremenijo.
Italijanščina in španščina: najprijaznejša neslovanska jezika
Italijanščina
Na Primorskem je italijanščina povsod: na televiziji, v Trstu čez mejo in na dvojezičnem območju Kopra, Izole in Pirana, kjer je uradni jezik ob slovenščini. Izgovorjava je za Slovence lahka. Samoglasniki so čisti, r je podoben našemu, pisava se večinoma bere, kot se piše. Sklonov ni, kar se po slovenskih šestih zdi skoraj kot goljufija.
Težave pridejo drugod. Členi (il, lo, la, i, gli, le) in njihove zveze s predlogi (del, nella, sugli) so za nas povsem nov pojem. Dvojni soglasniki spreminjajo pomen, pala je lopata, palla žoga, slovenščina pa jih ne pozna. Spol se ne ujema z našim: il mare je moškega spola, morje srednjega. In potem je tu še congiuntivo, naklon, ki ga v slovenščini v tej obliki nimamo.
Španščina
Španščina je za začetek morda celo lažja. Pisava je še doslednejša, ñ je naš nj, španski j pa zveni kot naš h, le bolj hrapavo. Težje stvari pridejo pozneje: dva glagola za biti (ser in estar), več preteklih časov, med katerimi je treba izbirati, in subjuntivo, brez katerega na višjih ravneh ne gre.
Angleščina in nemščina: znani, ne pa lahki
Angleščina se zdi najlažja, ker je povsod. Filmov in serij za odrasle pri nas ne sinhroniziramo, ampak podnaslavljamo, zato ima marsikateri osnovnošolec dobro uho. Slovnica pa je drugačna od naše. Členov a in the nimamo, zato jih izpuščamo ali sejemo povsod. Časi so past: »I live here for five years« je tipična slovenska napaka, ker pri nas rečemo »tu živim že pet let« v sedanjiku. Zapis in izgovorjava se razhajata (though, through, tough), glasu th pa v slovenščini ni.
Nemščina je bližje, kot si mislimo. Pogovorna slovenščina je polna nemških izposojenk: cajt, fajn, šparat, flaša, žajfa, štenge. Sklone poznamo (nemščina jih ima štiri, mi šest), zato pojem ni nov. Muči nas drugo: trije spoli s členi der, die, das, ki se z našimi ne ujemajo (der Mond je moškega spola, luna ženskega), končnice pridevnikov in glagol, ki v odvisnem stavku odpotuje na konec. Je pa sosednja Avstrija praktičen razlog, kakršnega ima le malokateri drug jezik.
Kateri jezik izbrati
Najlažji jezik ni nujno najboljša izbira. Hrvaščina se splača, če veliko časa preživiš na Hrvaškem ali posluješ z Balkanom. Nemščina, če razmišljaš o delu v Avstriji ali Nemčiji. Italijanščina, če živiš na Primorskem ali te vleče v Trst. Španščina, če hočeš z enim jezikom pokriti Španijo in večino Latinske Amerike.
Sorodni jezik ima še eno prednost: hitro prideš čez začetne ravni in se znajdeš na srednjih, kjer se učenje šele zares začne. Takrat je pomembno, da ti ne zmanjka gradiva. V Qlangu se lahko učiš 80 jezikov in za vsakega vidiš, do katere ravni SEJO segajo tečaji. Poljščina in češčina sta pred kratkim dobili ravni C1 in C2, pregled po jezikih pa je v tabeli jezikov in ravni. Če še iščeš navdih, preleti seznam jezikov, ki se jih lahko učiš.
Izberi jezik, ki ti bo prišel prav še letos, in naredi prvo lekcijo A1. Če je to hrvaščina, si najprej zapomni razliko med »umorna« in »trudna«.
